47. Proti diskriminaciji raziskovalk in asistentk, mnenje zagovornika

Zagovornik enakosti je potrdil, da je pobuda M. Gamsa za ureditev statusa raziskovalk in asistentk nujna, ker gre za dejansko diskriminacijo in naslovil dopis na pristojno ministrstvo.

Številka:                0709-20/2021/1

Datum:                  30. 3. 2021

Zadeva: Priporočilo Zagovornika načela enakosti glede pravnega varstva delavk, ki so pred kratkim rodile in delajo za določen čas

Spoštovani,

Zagovornik načela enakosti (v nadaljevanju: Zagovornik) je seznanjen, da je Državni svet (v nadaljevanju: DS) 24. 2. 2021 podprl pobudo državnega svetnika dr. Matjaža Gamsa, naj se prouči možnost vzpostavitve zakonskih podlag, ki bodo zagotovile varno zaposlitev za vse delavke, ki so pred nedavnim rodile oziroma so na porodniškem dopustu, delo pa vsaj eno leto opravljajo na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas. DS je Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju: MDDSZ) ter Ministrstvu za javno upravo predlagal, da pobudo proučita.

Zagovornik je pobudo preučil z vidika svojih pristojnosti, ki jih določa 21. člen Zakona o varstvu pred diskriminacijo (ZVarD), predvsem z vidika položaja žensk z izkušnjo starševstva ter tistih, ki ga načrtujejo. Zagovornik podpira prizadevanja za učinkovitejše spoštovanje, varovanje in spodbujanje učinkovitega uživanja pravic zaposlenih žensk, ki načrtujejo materinstvo, in mater, zlasti tistih, ki so zaposlene za določen čas, pa tudi zaposlenih moških, ki koristijo starševski dopust.

Zagovornik ob tem MDDSZ priporoča:

  1. naj sprejme pravne in druge ukrepe za okrepitev pravnega varstva žrtev diskriminacije zaradi spola in drugih oblik diskriminacije žensk in moških v delovnih razmerjih in v zvezi z delom ter pri preprečevanju povračilnih ukrepov;
  1. naj prouči tudi druge možne rešitve za bolj varne in kontinuirane zaposlitve, tudi možnosti omejitev zaposlovanja za določen čas (npr. glede na velikost delodajalca, največje časovno obdobje zaposlitve za določen čas, obdavčenje nadpovprečnih stopenj zaposlovanja za določen čas, delitev starševskih obveznosti).

 Zagovornik zaproša MDDSZ za pisni odziv v roku 20 dni od prejema priporočila.

S spoštovanjem,

Miha Lobnik

ZAGOVORNIK NAČELA ENAKOSTI

Poslano:

– naslovniku (po e-pošti),

– zbirka dok. gradiva.

V vednost:

– dr. Matjaž Gams, matjaz.gams@ds-rs.si

– Državni svet, gp@ds-rs.si

– Ministrstvo za javno upravo, mju@gov.si

– Varuh človekovih pravic RS, info@varuh-rs.si

 

 

 

 

 

UTEMELJITEV STROKOVNE SLUŽBE ZAGOVORNIKA št. 0709-20/2021/1

 

 

1.

 

Zagovornik MDDSZ priporoča, naj sprejme pravne in druge ukrepe za okrepitev pravnega varstva žrtev diskriminacije zaradi spola in drugih oblik diskriminacije žensk in moških v delovnih razmerjih in v zvezi z delom ter pri preprečevanju povračilnih ukrepov

 

Zagovornik podpira prizadevanja za učinkovitejše spoštovanje, varovanje in spodbujanje učinkovitega uživanja pravic zaposlenih žensk, ki načrtujejo materinstvo in mater, zlasti tistih, ki so zaposlene za določen čas. Zaradi časovno manj varne zaposlitve sicer niso diskriminirane same po sebi, saj slabši položaj glede trajanja pogodbe o zaposlitvi izhaja že iz  samega zaposlitvenega statusa. Vendar pa so zaradi tega hkrati dodatno ranljive za diskriminacijo zaradi spola, nosečnosti in starševstva pri delu (npr. ocenjevanje, nagrajevanje, napredovanje) in v zvezi z delom (npr. vprašanja usklajevanja poklicnega in družinskega življenja, pokojninska vrzel) ter pri zaposlovanju (npr. pri (ne)podaljševanju oz. sklepanju novih pogodb o zaposlitvi), kot to sicer velja za zaposlene ženske. Pred tako diskriminacijo so lahko ženske v rodni dobi (kar je specifično vezano na določeno starostno skupino žensk) ogrožene ne le, če so zanosile in rodile, ampak tudi zaradi zmotne percepcije delodajalcev o tem, da bi utegnile načrtovati starševstvo in zanositi ter roditi, čeprav tega morda ne načrtujejo (in jih zato posamezni delodajalci ne zaposlujejo, na delovnem mestu ne napredujejo ipd.). Pred diskriminacijo zaradi spola, nosečnosti in starševstva niso ogrožene le ženske, zaposlene za določen čas, ampak tudi ženske zaposlene za nedoločen čas. Zaradi starševstva so lahko potencialno diskriminirani tudi moški, zlasti v zvezi s koriščenjem starševskega dopusta.

 

Veljavna zakonodaja, tako Ustava, obvezujoče določbe mednarodnega prava in prava EU kot ZVarD in Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) že vsebujejo jasno in nedvoumno prepoved diskriminacije zaradi spola, nosečnosti in starševstva pri zaposlovanju in delu. Ta se nanaša tudi na situacije, ko po izteku pogodbe o zaposlitvi ne pride do novega postopka zaposlovanja (oz. podaljševanja delovnega razmerja z aneksom).  V takšnem položaju je možno dokazovati, da pogodbe delodajalec ni podaljšal zaradi nosečnosti ali starševstva (ali kašne druge osebne okoliščine), čeprav je to precej težko breme – dokazno breme je deljeno, ne v celoti obrnjeno, poleg tega so po ZDR-1 za uveljavljanje sodnega varstva predpisani zelo kratki, zgolj 30-dnevni prekluzivni roki. Diskriminacija žensk oziroma delavk, ki so pred kratkim rodile in delajo za določen čas, zato ni sistemska v tem smislu, da bi jo zakonodaja dopuščala ali celo terjala, vendar ostaja zelo aktualno vprašanje njenega uveljavljanja v primerih kršitev, ki so lahko množične.

V letu 2020 je prvič s Upravno sodišče s sodbo v celoti potrdilo stališču oziroma izdani odločbi Zagovornika o diskriminaciji v primeru konkretnega podjetja, ki je ugotovil, da obračunavanje poslovne uspešnosti ali božičnic glede na prisotnost delavca na delovnem mestu pomeni posredno diskriminacijo zaradi spola, starševstva in zdravstvenega stanja.

Število zaznanih in naslovljenih (sankcioniranih) primerov diskriminacije žensk zaradi nosečnosti in materinstva je torej skromno. Stanje terja dodatne ukrepe, tudi zato, da se okrepi zaupanje žrtev diskriminacije v sposobnost organov nadzora, da jih bodo sposobni zaščititi. Zagovornik je z namenom osveščanja v letu 2019 mdr. okrepil svoja prizadevanja za varstvo pred diskriminacijo zaradi nosečnosti in starševstva z udeležbo na nekaterih javnih dogodkih (npr. sejemska prireditev Otroški bazar) in izdal posebno tematsko zloženko Recimo ne diskriminaciji nosečnic in staršev na delovnem mestu[1]. Preprečevanje in odpravljanje diskriminacije ter zagotavljanje enakega obravnavanja in enakih možnosti vseh ni le pristojnost Zagovornika in nadzornih organov, ampak je skupna družbena naloga. Le ob sodelovanju smo pri tem lahko uspešni.

 

Glede na navedeno Zagovornik ponavlja svoje priporočilo št. 4, dano ob pripravi osnutka predloga Resolucije o nacionalnem programu za enake možnosti žensk in moških 2021-2030 v priporočilu št. 0709-19/2021/1, ko je MDDSZ priporočil, naj v navedenem strateškem aktu predvidi pravne in druge politične ukrepe za okrepitev pravnega varstva žrtev diskriminacije zaradi spola in drugih oblik diskriminacije žensk in moških, zlasti zaradi nadlegovanja v delovnih razmerjih in v zvezi z delom ter pri preprečevanju povračilnih ukrepov.

 

Brez spoštovanja pravice do enakega obravnavanja in njenega varstva ne more biti učinkovito nobeno spodbujanje in promocija enakosti spolov. Brez temelja v zaščiti so tudi vse nadgradnje s politikami enakih možnosti in sprejemanjem različnih spodbud (tudi najbolj daljnosežnih, npr. pozitivnih ukrepov) obsojene na neuspeh. Toliko bolj, če in kolikor se politike zares ne lotevajo vzrokov (in samega izključevanja), ampak le posledic ali celo zgolj videza problema. Oba tipa politik morata iti z roko v roki in ne ena mimo druge.

 

Treba je izboljšati učinkovitost nadzornih mehanizmov za uveljavljanje kršitev prepovedi diskriminacije, tako da bo verjetnost, da bo kršitelj odgovarjal za kršitev (in da bodo posledice odvračalne zanj in za druge) znatna. To je treba zagotoviti tako pri posameznih deležnikih, mdr. s krepitvijo kompetenc, razvojem institucij in z zagotavljanjem potrebnih in zadostnih virov (inšpekcije, podporne strukture, kot so sindikati in nevladne organizacije), kot tudi s krepitvijo medsebojnega sodelovanja.

 

Hkrati velja opozoriti tudi na obveznosti spoštovati prepoved diskriminacije. To je tako v primeru organov javne uprava kot v primeru visokega šolstva in znanosti lahko specifično vprašanje, saj je pomemben del tega v sferi javnih subjektov, ki jih neposredno zavezujejo tudi ustava in mednarodno pravo. Ustavne in prevzete mednarodne obveznosti nedvoumno terjajo dejavno spoštovanje in varstvo vseh človekovih pravic in s tem tudi prepovedi diskriminacije. Enako velja za obveznosti iz primarnega[2] in sekundarnega prava EU. Odprava diskriminacije je samostojna obveznost vseh organov oblasti oz. javnopravnih subjektov ter nosilcev javnih pooblastil. Ti so dolžni sami, brez kakršnihkoli varstvenih zahtevkov, zagotoviti odpravo vsake sistemske diskriminacije. Prizadeti v to države nikakor niso dolžni šele prisiliti, npr. z uporabo pravnih poti.

 

 

 

2.

 

Zagovornik MDDSZ priporoča, naj prouči tudi druge možne rešitve za bolj varne in kontinuirane zaposlitve, tudi možnosti omejitev zaposlovanja za določen čas (npr. glede na velikost delodajalca, največje časovno obdobje zaposlitve za določen čas, obdavčenje nadpovprečnih stopenj zaposlovanja za določen čas, delitev starševskih obveznosti).

 

Iz navedene pobude DS izhaja, da poleg namena dodatno zaščititi določeno skupino žensk pred diskriminacijo zasleduje tudi druge širše cilje. Ti so tudi povečevanje varstva zaposlitve, spodbuditi, da bi ženske rojevale otroke v mlajših letih, cilj je tudi dvigniti nataliteto in s tem rešiti problem pomanjkanja kakovostne delovne sile  oz. doseči bolj vzdržen trg dela. V širšem smislu gre za cilj izboljšati stopnjo kakovosti življenja mladih z vidika zagotavljanja pogojev za materinstvo, varnosti otrok in družine. Ne glede na soobstoj več ciljev se Zagovornik glede na svoje pristojnosti omejuje zlasti na vprašanje dodatne zaščite pred diskriminacijo.

 

Na pobudo je mogoče gledati tudi kot na idejo o posebnem varstvu posebej ranljive skupine ljudi. Pobuda si prizadeva za dodatno zaščito znatnega števila teh ljudi, to je žensk. Že pobuda izpostavlja, da je bilo po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije v letu 2019 za določen čas zaposlenih 9,5 % delovno aktivnih žensk oz. 41.000 žensk, od tega v starostnem razredu 15–24 let 6.000 žensk, v starostnem razredu 25–34 let 19.000 žensk, v starostnem razredu 35–44 let pa 10.000 žensk. Pobuda kot posebno problematičen izpostavlja položaj žensk v visokem šolstvu in znanosti, kjer so pogoste zaposlitve za določen čas v skupnem obdobju 5 do 10 let;

 

Kot je bilo že izpostavljeno zgoraj, so pred diskriminacijo zaradi starševstva lahko (čeprav v manjši meri) ogroženi tudi moški oziroma očetje. Zato Zagovornik predlaga, da se z namenom večjega varstva oseb v položajih zaposlitve za določen čas pred diskriminacijo zaradi starševstva načrtuje tudi spolno nevtralne ukrepe, usmerjene v sam režim zaposlitev za določen čas. Kot primer takšnih ukrepov (kombiniranih še z drugimi) Zagovornik izpostavlja reforme na Portugalskem.

[1] Dostopno tudi na spletu na http://www.zagovornik.si/wp-content/uploads/2020/09/zgibanka-nosecnost-4_kon%C4%8Dna.pdf.

[2] Načelo zvestobe oziroma lojalnega sodelovanja iz 4. člena PEU.

46. Proti diskriminaciji žensk

Na plenarnem zasedanju Državnega sveta sem dal pobudo, ki je bila sprejeta samo z dvema glasovoma proti (predstavniki gospodarstva), da se tudi materam z zaposlitvijo za določen čas uredi pravno varstvo. Sedaj so diskriminirane. Zakaj so tako dolgo diskriminirane? Ker večina področij še vedno omogoča zaposlitev za nedoločen čas po enem letu (ali kvečjemu dveh), so pa določene izjeme v nekaterih poklicih. Dajem pobudo, da se ta anomalija odpravi.

Sedaj je na vrsti lobiranje pri vladi, političnih strankah itd., treba se bo obrniti na urad za diskriminacijo… Me zanima, kdo bo pomagal.

Besedilo je spodaj.
Lep pozdrav, Matjaž

 

Številka: 100-01-1/2021/3
Ljubljana, 24. 2. 2021

Državni svet Republike Slovenije je na 37. seji, 24. 2. 2021, v skladu z 98. členom Poslovnika Državnega sveta (Uradni list RS, št. 70/08, 73/09, 101/10, 6/14, 26/15, 55/20 in 123/20), obravnaval Pobudo državnega svetnika dr. Matjaža Gamsa glede zagotovitve varne zaposlitve za vse delavke, ki so na porodniškem dopustu in vsaj eno leto opravljajo delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ter na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Državnem svetu (Uradni list RS, št. 100/05 – UPB1 in 95/09-odl. US, 21/13-ZFDO-F in 81/18 – odl. US) sprejel naslednji

S K L E P:
Državni svet Republike Slovenije podpira pobudo državnega svetnika dr. Matjaža Gamsa ter Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter Ministrstvu za javno upravo predlaga, da pobudo proučita in nanjo odgovorita.

Pobuda državnega svetnika dr. Matjaža Gamsa se glasi:
Prouči naj se možnost vzpostavitve zakonskih podlag, ki bodo zagotovile varno zaposlitev za vse delavke, ki so pred nedavnim rodile oziroma so na porodniškem dopustu, delo pa vsaj eno leto opravljajo na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas.
Obrazložitev:

V okviru Državnega sveta je bilo ob obravnavi posameznih zakonodajnih predlogov ter letnih poročil pristojnih državnih organov (Varuha človekovih pravic Republike Slovenije in Zagovornika načela enakosti) že večkrat opozorjeno na zaskrbljujoč položaj žensk, ki delo opravljajo na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas in ki so v primeru odločitve za materinstvo pogosto postavljene pred tveganje, da bodo izgubile možnost nadaljnje zaposlitve po vrnitvi s porodniškega dopusta. V primeru, da je ženska zaposlena za nedoločen čas, je na podlagi zakonskih določb njena zaposlitev po vrnitvi s porodniškega dopusta resnično varna, medtem ko so zaposlene za določen čas v podrejenem, t. j. diskriminatornem položaju. Kot izhaja iz podatkov Statističnega urada Republike Slovenije, je bilo 2019 za določen čas zaposlenih 9,5 % delovno aktivnih žensk oz. 41.000 žensk, od tega v starostnem razredu 15–24 let 6.000 žensk, v starostnem razredu 25–34 let 19.000 žensk, v starostnem razredu 35–44 let pa 10.000 žensk .

Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/13, 78/13 – popr., 47/15 – ZZSDT, 33/16 – PZ-F, 52/16, 15/17 – odl. US, 22/19 – ZPosS, 81/19 in 203/20 – ZIUPOPDVE; v nadaljevanju: ZDR-1) v 182. členu navaja, da imajo delavci zaradi nosečnosti in starševstva pravico do posebnega varstva v delovnem razmerju ter da mora delodajalec delavcem omogočiti lažje usklajevanje družinskih in poklicnih obveznosti. Pri tem pa ženska, ki je zaposlena za določen čas in se ji med trajanjem porodniškega dopusta navedena pogodba izteče, nima nobene zagotovljene zaščite ali zagotovila, da se bo lahko vrnila na delovno mesto, saj je od posameznega delodajalca odvisno, ali ji bo pogodbo za določen čas podaljšal (če ima za to interes oziroma če je to dopustno v skladu z zakonskimi omejitvami glede zaposlovanja za določen čas) oziroma z njo sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Zato se mlade ženske, za katere bi bilo sicer v določenem starostnem obdobju najbolj verjetno, da bodo lahko zanosile, pogosto odločajo premakniti materinstvo v kasnejša leta, kar pomeni vrsto dodatnih težav zanje in za državo.

Ženske v primeru, da se jim pogodba za določen čas izteče med ali tik po zaključenem porodniškem dopustu, nimajo druge izbire, kot da se, če nimajo možnosti takoj najti druge zaposlitve, prijavijo v evidenco brezposelnih na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje, ki v takšnih primerih ženske usmerja v nekatere (alternativne) rešitve (npr. koriščenje subvencije za samozaposlitev za osebe, ki prvič v Sloveniji odprejo s. p. ali prvič registrirajo dejavnost; davčne olajšave za delodajalce za zaposlitev mlajših oseb za nedoločen čas; spodbuda za zaposlitev prejemnikov denarnega nadomestila v skladu s 66.a členom Zakona o urejanju trga dela (Uradni list RS, št. 80/10, 40/12 – ZUJF, 21/13, 63/13, 100/13, 32/14 – ZPDZC-1, 47/15 – ZZSDT, 55/17, 75/19, 11/20 – odl. US in 189/20 – ZFRO) itd.), ki pa za žensko, ki je zaradi skrbi za otroka v posebej ranljivem položaju, ne predstavljajo želene in primerne rešitve.

V praksi se z opisanimi težavami srečujejo ženske, zaposlene tako v zasebnem kot javnem sektorju, v okviru slednjega pa še posebej v visokem šolstvu in znanosti, kjer so pogoste zaposlitve za določen čas v skupnem obdobju 5 do 10 let. Kljub opozorilom sindikatov in državnega svetnika dr. Matjaža Gamsa, predstavnika interesov raziskovalne dejavnosti, je v večini ostalih poklicnih skupin v praktično celotnem javnem sektorju ta problematika rešena, medtem ko na področju visokega šolstva in znanosti ostaja aktualna. Pri tem je nerazumljivo, da država in Evropska unija ponujata pomembne dodatne stimulacije za zaposlovanje žensk v znanosti in visokem šolstvu, hkrati pa se jih z zakonsko ureditvijo na nacionalni ravni diskriminira na enem od zanje najpomembnejših življenjskih področij.

Na podlagi dane pobude za zagotovitev varne in kontinuirane zaposlitve za ženske, ki so zaposlene za določen čas in so pred kratkim rodile, bi se lahko učinkovito rešilo naslednje zaznane težave:
– diskriminatoren odnos do žensk, ki niso zaposlene za nedoločen čas, kar je posebej izrazito v visokem šolstvu in znanosti, kjer so pogoste zaposlitve za določen čas v skupnem obdobju 5 do 10 let;
– prelaganje odločitve za materinstvo na starejša leta, s tem pa poglabljanje demografske krize v Sloveniji. Na leto se rodi cca. 20.000 otrok, kar je 10.000 premalo za normalno reprodukcijo. Posledično družbi manjka energije, poguma, tudi življenje je zaradi tega na splošno manj kakovostno. Projekcije kažejo, da bo v nekaj 100 letih slovenski narod ob tako nizki rodnosti izumrl, podobno kot tudi drugi manjši evropski narodi, če se ne bodo razmere bistveno spremenile. Namesto trajnostne rodnosti 2,1 otroka na žensko, imamo zadnja desetletja v povprečju okoli 1,5 otroka na žensko, kar je bistveno premalo;
– pomanjkanje kakovostne delovne sile zaradi premalo otrok, zaradi česar slovenski trg dela lahko normalno deluje le na podlagi delovnih aktivnosti migrantov. Aktivacija navedenega segmenta potencialne delovne sile se sicer izvaja dokaj stihijsko, zamenjava domačih kakovostnih kadrov z uvoženimi pa pogosto povzroča velike dodatne probleme v infrastrukturi in sociali, tako da so tovrstne zaposlitve precej dražje kot v primeru zaposlitve domače delovne sile. Predlagane rešitve bi zato kratkoročno in tudi dolgoročno pozitivno vplivale na gospodarstvo, saj je primerno število otrok nujno za vzdržnost pokojninskega sistema;
– nizko stopnjo kakovosti življenja mladih z vidika zagotavljanja pogojev za materinstvo, varnosti otrok in družine. Ker Slovenija brez zadostnega števila mladih ne bo mogla več dolgo delovati uspešno, bi bilo treba z ustreznimi ukrepi navedeno kakovost življenja mladih bistveno izboljšati.

Glede na aktualno demografsko sliko v državi bi se moralo na ravni države sprejemati usmerjene ukrepe na področju usklajevanja družinskega in poklicnega življenja, ki bi omogočili dovolj varne in primerne okoliščine za ustvarjanje družine. Pri iskanju ustreznih rešitev bi bilo posamezne parametre seveda smiselno prilagoditi specifični situaciji (npr. ali je pogoj za zagotovitev varnosti zaposlitve najmanj eno ali dve leti zaposlitve za določen delovni čas), predvsem pa je ključnega pomena, da se končno začne iskati konkretne rešitve za mlade, ki so trenutno v relativno slabem položaju z vidika osnovnih pogojev za življenje, zaradi česar se težko odločajo za otroke in družino v za to najbolj primernem življenjskem obdobju. Z odločitvami za družino tako odlašajo, kar ima za posledico (pre)nizko stopnjo aktivnosti slovenske družbe v gospodarskem in socialnem smislu.

Po mnogih letih zapostavljanja problematike mladih in demografskih izzivov bi se z ustreznimi politikami in ukrepi ter intenzivnejšim angažmajem političnih odločevalcev trenutni negativni trendi zagotovo lahko obrnili v pozitivno smer. Eden od možnih začetnih korakov je tudi zagotovitev ustrezne zaščite žensk s pogodbo o zaposlitvi za določen čas, ob njihovi vrnitvi na delo po porodu oziroma zaključenem porodniškem dopustu. Posledično se daje pobudo, da se prouči možne načine za zakonsko ureditev izpostavljene problematike.

* * *

Državni svet Republike Slovenije predlaga Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter Ministrstvu za javno upravo, da pobudo proučita in v skladu s četrtim odstavkom 98. člena Poslovnika Državnega sveta (Uradni list RS, št. 70/08, 73/09, 101/10, 6/14, 26/15, 55/20 in 123/20) nanjo v roku 30 dni odgovorita.

 

 

Alojz Kovšca
predsednik

 

45. Za starejše ne bo obveznega upokojevanja

Pozdravljeni

Na prvi predlog o OBVEZNEM UPOKOJEVANJU, ko so izpolnjeni pogoji za upokojitev, sva s kolegico Branko vložila predlog, da se to umakne in je bilo v DS sprejeto, v nadaljnjih neuradnih pogovorih smo dosegli umik OBVEZNEGA upokojevanja, medtem ko je možnost upokojevanja s stani vodje sprejeta, a še stvar protestov predvsem sindikata. Brez našega posredovanja bi bila sprejeta varianta obveznega upokojevanja.

Lep pozdrav
prof. dr. Matjaž Gams

———————————–

Številka: 102-01-4/2020/3
Ljubljana, 9. 12. 2020
Vlada Republike Slovenije

Zadeva: Pobuda državnih svetnikov dr. Matjaža Gamsa in dr. Branke Kalenić Ramšak za izločitev določbe, ki se nanaša na prenehanje delovnega razmerja zaposlenim, starim najmanj 65 let z vsaj 40 leti pokojninske dobe, iz t. i. sedmega protikoronskega paketa zakonodajnih ukrepov (PKP7), ki je v pripravi

V prilogi vam pošiljamo Pobudo državnega svetnika dr. Matjaža Gamsa in
državne svetnice dr. Branke Kalenić Ramšak za izločitev določbe, ki se nanaša na prenehanje delovnega razmerja zaposlenim, starim najmanj 65 let z vsaj 40 leti pokojninske dobe, iz t. i. sedmega protikoronskega paketa zakonodajnih ukrepov (PKP7), ki je v pripravi in ki jo je Državni svet Republike Slovenije obravnaval na 35. seji 9. 12. 2020 in jo podprl.

Državni svet Republike Slovenije predlaga Vladi Republike Slovenije, da pobudo prouči in v skladu s četrtim odstavkom 98. člena Poslovnika Državnega sveta (Uradni list RS, št. 70/08, 73/09, 101/10, 6/14, 26/15, 55/20 in 123/20) nanjo v roku 30 dni odgovori.

Alojz Kovšca
predsednik

—————
Številka: 102-01-4/2020/3
Ljubljana, 9. 12. 2020

Državni svet Republike Slovenije je na 35. seji 9. 12. 2020, v skladu z 98. členom Poslovnika Državnega sveta (Uradni list RS, št. 70/08, 73/09, 101/10, 6/14, 26/15, 55/20 in 123/20), obravnaval pobudo državnih svetnikov dr. Matjaža Gamsa in
dr. Branke Kalenić Ramšak za izločitev določbe, ki se nanaša na prenehanje delovnega razmerja zaposlenim, starim najmanj 65 let z vsaj 40 leti pokojninske dobe, iz t. i. sedmega protikoronskega paketa zakonodajnih ukrepov (PKP7), ki je v pripravi, ter na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Državnem svetu (Uradni list RS, št. 100/05 – uradno prečiščeno besedilo, 95/05 – odl. US, 21/12 – ZFDO-F in 81/18 – odl. US) sprejel naslednji
S K L E P:

Državni svet Republike Slovenije podpira pobudo dr. Matjaža Gamsa in dr. Branke Kalenić Ramšak in predlaga Vladi Republike Slovenije, da pobudo prouči in nanjo odgovori.

Pobuda dr. Matjaža Gamsa in dr. Branke Kalenić Ramšak se glasi:

Vlada Republike Slovenije naj v predviden, t. i. sedmi protikoronski paket zakonodajnih ukrepov (PKP7), ne vključi določbe, ki se nanaša na prenehanje delovnega razmerja zaposlenim, starim najmanj 65 let z vsaj 40 leti pokojninske dobe.

Obrazložitev:

Sedmi protikoronski paket zakonodajnih ukrepov naj bi po določenih informacijah, ki so prišle v javnost, vseboval tudi določbo, ki se nanaša na prenehanje delovnega razmerja zaposlenim, starim najmanj 65 let z vsaj 40 leti pokojninske dobe. Samo v primeru zagotavljanja nemotenega delovnega procesa naj bi se delodajalec in zaposleni lahko dogovorila za največ eno leto podaljšanja.

Da je takšno urejanje nerazumljivo, med drugim potrjuje dejstvo, da je bila komaj pred enim letom, natančneje 29. 11. 2019, v Državnem zboru sprejeta novela Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2G), ki jo je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti pripravilo s ciljem izboljšati položaj bodočih upokojencev. Tako je s 1. 1. 2020 začela veljati tudi prilagojena ureditev možnosti kombiniranja statusa aktivnosti s statusom upokojenca. Spremenila se je ureditev prejemanja dela pokojnine ob hkratnem podaljševanju aktivnosti v polnem obsegu. S to spremembo se stimulira delo po 65. letu. Takšen pristop je skladen s splošno zastopanim stališčem v EU, da je pri reformi upokojevanja treba stremeti k zvišanju starostne meje.

Določba, ki naj bi jo vseboval sedmi protikoronski paket zakonodajnih ukrepov, pa naj bi po drugi strani šla v nasprotno smer. Na podlagi v javnosti znanih informacij naj bi se morali vsi zaposleni, stari najmanj 65 let z vsaj 40 leti pokojninske dobe, upokojiti. Nikakor ne gre oporekati dejstvu, da je v določenih poklicih, zlasti kadar gre za fizično delo, neprimerno podaljševati trajanje zaposlitve v kasnejšo dobo, enako velja tudi v primerih, ko posameznik zaradi bolezni ni več zmožen nadaljevati svojega dela. Po drugi strani pa je takšno »prisilno« upokojevanje za mnogo poklicev, zlasti intelektualnih, nesmiselno. Tako mora obstajati možnost, da se posamezniki, glede na naravo poklica in svoje psihofizične zmožnosti tudi ob dopolnitvi starosti 65 let in 40 let pokojninske dobe, lahko odločijo podaljšati trajanje svoje zaposlitve.

Takšna določba bi imela na splošno, zlasti pa na področju visokega šolstva, znanosti in raziskovanja izjemno škodljive posledice, na kar je mogoče sklepati tudi na osnovi analiz in izkušenj iz preteklosti. Primerljivo določbo je v preteklosti namreč že vseboval Zakon o uravnoteženju javnih financ (ZUJF) v 188. in 246. členu. In prav na podlagi navedenih določb je prišlo do množičnega upokojevanja. Takšna zakonska ureditev je, skupaj z drugimi ukrepi, prinesla enega izmed največjih padcev gospodarstva v Evropi in imela za posledico enega izmed najbolj dolgotrajnih okrevanj. Slika 1 prikazuje, kako se je kriza, ki se je začela v ZDA, negativno odrazila v Evropi zaradi napačnih ekonomskih ukrepov, t. j. zaradi »zategovanja pasu«. ZDA, ki je po drugi strani izbrala stimulativno okrevanje s t. i. »helikopterskim denarjem«, je dosegla bistveno boljše rezultate. Šele po nekaj letih in skoraj deflatornem stanju v evropskem gospodarstvu so evropski voditelji uvideli posledice tovrstnih ukrepov. Na srečo se je v koronski krizi evropska ekonomska politika spremenila in upoštevala izkušnje iz prejšnje finančne krize.

Slika 1: Primerjava med evropsko in severnoameriško rastjo BNP per capita.

Slika 2: Primerjava med rastjo BNP Slovenije in Evrope.

Posledice še hujšega zategovanja pasu, zlasti z ZUJF-om, so prikazane na Sliki 2. Slovenija ima s hitro razprodajo državnega premoženja in zaostankom za povprečjem EU naravno tendenco rasti zaradi sposobnosti in prizadevnosti prebivalcev, zato so tovrstni zaostanki v prejšnji krizi izkaz nerazumljivih strategij v upravljanju države. Zategovanje pasu, ki je bilo v Sloveniji še večje kot drugod v Evropi, je predvsem z ZUJF-om povzročilo še večji padec. Pregovora »toliko varčujem, da je že predrago« ali »varčujem, pa naj stane, kolikor hoče« nam sporočata stari ljudski modrosti.

Na področju visokega šolstva, znanosti in raziskovanja so z uveljavitvijo ZUJF-a prenehale pogodbe o zaposlitvi številnim znanstvenikom, raziskovalcem, visokošolskim učiteljem in drugim, ki so bili, kljub dopolnjenim letom starosti za upokojitev, na svojih področjih še zelo uspešni doma in v tujini ali celo lahko na samem vrhuncu svoje ustvarjalnosti. Treba se je zavedati, da se delo zaposlenih v intelektualnih poklicih z leti delovnih izkušenj nadgrajuje, stkejo se mednarodna sodelovanja in pomembna poznanstva, kar vse doprinese h kakovosti dela. Poleg tega ti posamezniki v okviru svojega dela sprejemajo določene obveznosti v raziskovalnem ali pedagoškem procesu, od katerih ne morejo odstopiti v hipu ter jih čez noč prepustiti svojim naslednikom. Ker je na tem področju konkurenca globalna, tudi ni mogoče potvarjati rezultatov v primerih, ko zaradi starosti posameznikom sposobnosti upadejo, saj so rezultati delovanja v znanosti in visokem šolstvu enostavno preverljivi po kakovosti.

Omejitev na 65 let je nesporno gospodarsko in socialno škodljiva. V drugih državah v Evropi in svetu se starostna meja za upokojevanje zvišuje, saj se z evropsko rodnostjo 1,5 namesto 2,1 čedalje bolj pozna primanjkljaj delovne sile in je razmerje med mladimi in starejšimi čedalje slabše. Poleg tega se tako kot življenjska doba podaljšuje tudi delovna doba in marsikdo je tudi v zrelih letih sposoben zlasti intelektualno delati in doprinesti k izboljšanju razmerja med delovno aktivno in upokojeno populacijo. Ob tem je treba poudariti, da je v Sloveniji aktivno delovno obdobje med najslabšimi v Evropi – zaposlujemo se prepozno, upokojujemo pa prezgodaj. Nenazadnje je treba izpostaviti tudi izračune strokovnjakov, da vsako leto podaljševanja dela nad 65 let doprinese nekaj 10 % dodatnega učinka v BDP Slovenije, zato so trenutni dodatki za delovno aktivne nad 65 let od 20 do 40 %. Še več, ekonomski izračun pokaže pozitiven učinek celo pri 50 % dodatka, če se delo opravlja kakovostno.

Zato čudi škodljiv morebitni predlog v PKP7, pri čemer pa si je ekonomska stroka enotna – sposobne posameznike se splača nagraditi z od 20 % do 40 % dodatka, da se po 65. letu ne upokojijo. Prav tako se zdi povsem nerazumno, da se zakonodaja, ki ureja tako pomembno področje, kot je čas upokojevanja posameznika, spreminja vsakih 12 mesecev. Vsekakor takšno zakonodajno določilo ne sodi med hvalevredne protikoronske ukrepe, ki so prebivalcem Slovenije do zdaj bistveno pomagali premagovati hude čase pandemije.

Poglejmo si primer za zaposlene v javnem sektorju, recimo primer raziskovalca ali profesorja:
a) delavec s pogoji za upokojitev nadaljuje z uspešnim delovanjem, torej »stane« državo ob najvišjem nazivu neto 3.000 evrov mesečno (pri čemer pomemben del sredstev pridobi na trgu ter s plačevanjem davka prispeva v proračun) in
b) delavec se upokoji. V tem primeru (b) je treba nameniti sredstva za pokojnino, recimo 2.000 evrov, torej je razlika 1.000 evrov. Ker pa se na njegovo mesto zaposli mlajši sodelavec z nižjo plačo, je treba zanjo nameniti 1.500 evrov. Že tu gre razlika v negativno smer. Torej je skupna ekonomska razlika med (a) in (b) v korist odločitvi, da se starejši delavci, če le zmorejo primerno opravljati svoje delo, ne upokojijo pri starosti 65 let.

Naslednja komponenta je, dolgoročno gledano, še pomembnejša: ker je število otrok letno v Sloveniji premajhno za 10.000, je posledično delovne sile bistveno premalo, zato drugače, kot z uvozom delovne sile, ne gre. Te pa je premalo, še posebej na področju visoko izobraženih strokovnjakov; še več, tudi domači izobraženci pogosto svojo prihodnost poiščejo v tujini, tako da na številnih področjih strokovnjakov z ustrezno izobrazbo v sodobni slovenski družbi odločno primanjkuje.

Ker zakonsko »prisilno« upokojevanje prinaša naslednje poglavitne negativne posledice:
– je ekonomsko škodljivo,
– je škodljivo za gospodarstvo,
– je socialno škodljivo,
se na Vlado Republike Slovenije naslavlja pobuda, da se v predlog sedmega protikoronskega paketa zakonodajnih ukrepov (PKP7) ne vključi določbe, ki bi se nanašala na prenehanje delovnega razmerja zaposlenim, starim najmanj 65 let z vsaj 40 leti pokojninske dobe.

* * *

Državni svet Republike Slovenije predlaga Vladi Republike Slovenije, da pobudo prouči in v skladu s četrtim odstavkom 98. člena Poslovnika Državnega sveta (Uradni list RS, št. 70/08, 73/09, 101/10, 6/14, 26/15, 55/20 in 123/20) nanjo v roku 30 dni odgovori.

Alojz Kovšca
predsednik

44. Za znanost – s predstavnico predsedujoče EU

Primer, kako se da ob vsaki priliki opozoriti na pomen znanosti, napredka, razvoj (še vedno sem pozitivno presenečen, kako se da v DS to sistematično in pozitivno početi). Na plenarnem zasedanju državnega zbora je predstavnica Portugalske, predsedujoče EU za pol leta (potem pride na vrsto Slovenija), predstavila poglede na razvoj EU. V diskusiji sem izpostavil pomen znanosti pri povezovanju in sodelovanju v EU – v skupnih EU projektih sem tudi osebno nekajkrat sodeloval na mednarodnih projektih tudi s Portugalsko. Omenil sem, da se bliža konec “hude” korone, ko dnevno v Sloveniji umre nekaj 10 ljudi, zaradi cepljenja – izreden dosežek znanosti, ki nas kot že tolikokrat rešuje iz zagat. Vprašanje pa je bilo – zakaj je Izrael precepil 10x več državljanov kot Slovenija (v %)? S tem želim EU opozoriti na nenavadne dogodke, povezane z zamudami dobav cepiva Sloveniji.

http://www.ds-rs.si/node/6074, 1:31:20

Ljubljana, 20. januar 2021 – Državni svetniki so se danes sešli na 36. redni seji, na kateri so se seznanili s prednostnimi nalogami predsedovanja Portugalske Svetu Evropske unije v letošnjem prvem poletju.

43. Cepljenje – v 3. poskusu nova zakonodaja

Pozdravljeni!

V 3. poskusu smo uspeli preko Državnega zbora (glavni pobudnik g. Rajić) in preko Državnega sveta (moja malenkost) uspeli spraviti skozi novo, modernejšo zakonodajo glede cepljenja. Kaj bo prinesla – po oceni letno nekaj 10 manj mrtvih, predvsem otrok, nekaj 100 manj obolelih letno. Zakaj? Ker se je precepljenost zmanjšala do nevarne stopnje, zato grozijo epidemije bolezni, ki smo jih že premagali.

Počasi razumevamo tudi, zakaj čedalje več ljudi verjame v nesmisle, kot ta, da je Zemlja ploščata, da je boljše ne cepiti ljudi itd. Je pa treba ločiti tiste, ki verjamejo v tovrstne zarote in tiste, ki dajejo utemeljene pripombe na cepljenje – če je strokovna ocena raznih predlogov približno enaka, ni nobenega razloga, zakaj ne bi civilna družba propagirala ljudem ljubših. Pa tudi drugi ukrepi, recimo zahteve za neodvisno strokovno preverjanje cepiv, ali pa za zahtevo po transparentni sestavi cepiv, so povsem na mestu. Proticepilci pa – no ja, saj tudi kovida ni, kajne ;).

Besedilo si lahko oglejdate tule: https://www.zurnal24.si/slovenija/komentarji-in-kolumne/lazi-in-resnice-o-cepljenju-354269

Videoposnetek, kjer se srečamo neodvisni strokovnjaki, medicinski strokovnjaki in tisti s pripombami na cepljenje, je tule: https://www.youtube.com/watch?v=HY0Hl3rs1IY&feature=youtu.be

Zakaj so nekatere politične stranke iskale glasove proticepilcev, ne vem, lahko pa povem, da je splošna inteligenca rastla nekaj milijonov let, tudi zadnja stoletja, zadnjih 10 let pa stagnira ali upada. Zakaj? Poiščite moje prispevke na is.ijs.si ali še bolje – premislite sami.

 

42. Proračun za znanost

Za raziskovalno-razvojne dejavnosti lani iz proračuna več kot 200 milijonov evrov

Ljubljana, 21. septembra – Slovenija je lani za raziskovalno-razvojne dejavnosti iz proračuna namenila 219,8 milijona evrov, kar je 28,1 milijona evrov ali 14,7 odstotka več kot leto prej. Obseg proračunskega financiranja za raziskovalno-razvojne dejavnosti se je povečal četrto leto zapored in prvič po letu 2011 presegel 200 milijonov evrov.

Povečal se je tudi delež državnih proračunskih sredstev za raziskovalno-razvojne dejavnosti v bruto domačem proizvodu (BDP); lani je ta znašal 0,46 odstotka, v 2018 pa 0,42 odstotka, so sporočili iz statističnega urada.

Četrto leto zapored se je povečal tudi obseg državnih proračunskih sredstev za raziskovalno-razvojne dejavnosti na prebivalca in je tako lani prvič po letu 2011 presegel 100 evrov; znašal je 105,6 evra (leta 2018 je znašal 92,7 evra).

Največji del vseh državnih proračunskih sredstev za raziskovalno-razvojne dejavnosti je bil tudi lani – kot v prejšnjih letih – namenjen za splošni napredek znanja, in sicer 105 milijonov evrov ali 47,8 odstotka. Po višini oz. deležu dodeljenih sredstev so sledili naslednji družbenoekonomski cilji: industrijska proizvodnja in tehnologija (11,2 odstotka), zdravje (11,2 odstotka), energija (5,8 odstotka) in okolje (5,8 odstotka).

V primerjavi z letom 2018 je iz prioritetne peterice družbenoekonomskih ciljev lani izpadlo kmetijstvo, vanjo pa se je uvrstila energija. Kmetijstvo je bilo tudi edini družbenoekonomski cilj, za katerega je bilo lani dodeljenih manj državnih proračunskih sredstev za raziskovalno-razvojne dejavnosti kot leta 2018, in sicer za 55,3 odstotka manj.

Po podatkih o realiziranem proračunu se je obseg proračunskega financiranja raziskovalno-razvojne dejavnosti lani glede na leto 2018 povečal na vseh področjih raziskav in razvoja. V absolutnem znesku se je najbolj povečal na področjih tehniških in tehnoloških ved (za 8,4 milijona evrov) ter naravoslovnih ved (za osem milijonov evrov). Relativno se je najbolj povečal na področju družbenih ved (za 23,1 odstotka), najmanj pa na področju kmetijskih ved (za 9,1 odstotka).

Glavnina sredstev je bila tudi lani dodeljena tehničnim in tehnološkim vedam ter naravoslovnim vedam; skupaj so prejele 135,2 milijona evrov, kar je bilo 61,5 odstotka celotnega proračunskega financiranja raziskovalno-razvojne dejavnosti v tem letu.

Po začetnem proračunu za letošnje leto naj bi se proračunsko financiranje raziskovalno-razvojne dejavnosti povečalo na 250,1 milijona evrov, kar je 30,3 milijona evrov več od obsega sredstev, namenjenih za te dejavnosti po realiziranem proračunu za lani. Prioritete državne politike na področju raziskovalno-razvojne dejavnosti naj bi bile podobne kot v lani, hkrati pa bodo zaradi spremenjenih razmer, povezanih z epidemijo covida-19, potrebne tudi na področju raziskovalno-razvojne dejavnosti določene proračunske prilagoditve.

 

41. Uspela pobuda za sodelovanje z MOP

MOP je sprejel pobudo in pripravlja sestanek delovne skupine, kjer bomo iz Bele knjige poiskali predloge, ki so sprejemljivi tudi za MOP.

Iz odgovora MOP: Na podlagi navedenega MOP pozdravlja pobudo državnega svetnika dr. Matjaža Gamsa, naj v sodelovanju s predstavniki stroke s področja varstva okolja sprejme ustrezne ukrepe za kakovostno strokovno varovanje okolja, ter ob tem ugotavlja, da v okviru priprave, spremljanja in izvajanja dokumentov politik ministrstva taka sodelovanja že potekajo. Smiselno je graditi na obstoječih rezultatih in povezati tako potenciale strokovnih partnerstev, s katerimi MOP že sodeluje, kot strokovnjake, ki so na osnovi posveta »Znanost o okolju« pripravili »Belo knjigo strokovnega varovanja okolja«. MOP napoveduje, da bo k vzpostavljanju platforme za krepitev povezovanja »okoljskega in trajnostnega« ter »raziskovalnega, razvojnega, inovacijskega« področja v letu 2020 povabil tudi avtorje »Bele knjige strokovnega varovanja okolja«.