55. Sprava – pobuda SAZU

Pozdravljeni. Na pobudo SAZU sem poslal na Vlado RS njihov predlog sprave (je na dnu). To pobudo je že sprejel predsednik RS Slovenije, vlada pa je odgovorila naslednje:


Odgovor na pobudo državnega svetnika dr. Matjaža Gamsa za podporo Izjavi Slovenske akademije znanosti in umetnosti o spravi ob tridesetletnici samostojne slovenske države

I. Navedbe pobudnika

Predsednik Državnega sveta Republike Slovenije je z dopisom št. 002-01-1/2021/3 z dne 9. 6. 2021 v mnenje Vladi Republike Slovenije (v nadaljevanju: Vlada) posredoval Pobudo državnega svetnika dr. Matjaža Gamsa za podporo Izjavi Slovenske akademije znanosti in umetnosti o spravi ob tridesetletnici samostojne slovenske države, ki jo je Državni svet Republike Slovenije obravnaval na seji dne 9. 6. 2021 in jo podprl.

Pobuda je usmerjena k podpori Izjave Slovenske akademije znanosti in umetnosti o spravi ob tridesetletnici samostojne slovenske države z namenom umiritve političnih napetosti in za bolj sprejemajoče in strpnejše medsebojno sodelovanje vseh odločevalcev in ostalih ključnih deležnikov.

II. Mnenje Vlade

Vlada uvodoma poudarja, da podpira in pozdravlja prizadevanja Slovenske akademije znanosti in umetnosti za dosego narodne sprave o naši skupni zgodovini, in sicer jasno obsodbo zločinov ne glede na povzročitelja, priznavanje osnovne civilizacijske pravice žrtvam zločinov do groba in spomina, kakor tudi poziv Slovenske akademije znanosti in umetnosti k pomiritvi in priznanju, da razlike o razumevanju so in vedno bodo prisotne.

Vlada v nadaljevanju povzeto izhaja iz ugotovitev glede Izjave Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ki jo je podala strokovna institucija Javni zavod Študijski center za narodno spravo. Najprej meni, da je potrebno kljub vsemu izpostaviti, da navedena Izjava o spravi ne izpostavlja celovito zapletenosti dogajanja druge svetovne vojne v Sloveniji. Vlada Republike Slovenije kot izvršilna veja oblasti ne želi še s svojimi dejanji dodatno vplivati na različne poglede v družbi.

Vlada v nadaljevanju ugotavlja, da Izjava nikjer ne definira koncepta sprave oz. ne pojasni kako je ta koncept razumljen. V sklopu mednarodno-primerljivih primerov se je potrebno vprašati, ali je sprava cilj, enkraten dogodek ali vsakodnevni proces.

Vlada izraža zadržek tudi pri zadnjem odstavku izjave, saj obstaja bojazen, da bi prihajalo do omejevanja dela tistih zgodovinarjev, ki bi pri svojem znanstveno-raziskovalnem delu prihajali do dognanj, ki bi bile v nasprotju z izjavo. Delo zgodovinarja namreč ne more biti v skladu z vnaprej predvidenimi rezultati, tudi ne sme biti vezano na določeno smer, njegov cilj ne more biti opora določene svetovnonazorske drže ali celo podpiranje določene organizacije. Vezan je namreč višjim znanstvenim standardom stroke.

Glede na navedeno Vlada podpira osnovne cilje Izjave Slovenske akademije znanosti in umetnosti o spravi ob tridesetletnici samostojne slovenske države z namenom umiritve političnih napetosti in za bolj sprejemajoče in strpnejše medsebojno sodelovanje vseh odločevalcev in zato podpira ter spodbuja, da se s temi pomembnimi družbenimi temami ukvarjajo in jih nadalje raziskujejo strokovnjaki (zgodovinarji, pravniki in drugi uveljavljeni strokovnjaki), ki so najbolj poklicani k temu.


Spodaj je dopis, ki ga je sprejel DS in poslal na Vlado RS:

Dr. Matjaž Gams
državni svetnik

Številka: 002-01-1/2021/1
Ljubljana, 3. 5. 2021

Gospod
Alojz Kovšca
predsednik Državnega sveta

Zadeva: pobuda za podporo Izjavi Slovenske akademije znanosti in umetnosti o spravi ob tridesetletnici samostojne slovenske države

Na podlagi 66. in 98. člena Poslovnika Državnega sveta (Uradni list RS, št. 70/08, 73/09, 101/10, 6/14, 26/15 in 55/20) predlagam, da se na Vlado Republike Slovenije, Državni zbor, Inženirsko zbornico in druga znanstvena društva in združenja naslovi naslednja pobuda:
Državni svet predlaga obravnavo Izjave Slovenske akademije znanosti in umetnosti o spravi ob tridesetletnici samostojne slovenske države z namenom umiritve političnih napetosti in za bolj sprejemajoče in strpnejše sodelovanje vseh odločevalcev.

Obrazložitev:
Slovenska akademija znanosti in umetnosti je na dopisni skupščini med 22. in 25. februarjem 2021 sprejela naslednjo izjavo:
»Slovenci imamo o drugi svetovni vojni na slovenskih tleh in dogodkih neposredno po njej dva pogleda, ki so ju zakoličili zmagovalci in poraženci v odporu proti okupatorjem in bratomorni tragediji slovenskega naroda obenem. Zaradi dveh pogledov, v katerih ima vsaka stran svoje kraje spomina, imamo kot narod razklan zgodovinski spomin na eno ključnih obdobij slovenske preteklosti z vsemi negativnimi posledicami za sedanjost in prihodnost.
Več desetletij je spomin na drugo svetovno vojno določala črno-bela pripoved o osvobodilnem boju na eni in izdajalcih na drugi strani, v kateri ni bilo prostora za zločine, povzročene v imenu osvobodilnega boja, niti za njegovo zlorabo s strani komunističnega vodstva za zagotovitev in nato utrditev lastne oblasti. Z demokratizacijo slovenske družbe je postala revizija takšne enostranske pripovedi, ki je bila utemeljena ideološko, in ne zgodovinopisno, nujna. Z vso jasnostjo se je pokazalo, da je bila druga svetovna vojna v Sloveniji zelo kompleksno dogajanje, z značilnostmi, ki jih pri drugih narodih v takšni obliki ali vsaj v takšnem obsegu ni srečati. V njej so se na naših tleh prepletali okupacija, osvobodilni boj, revolucija, protirevolucija, kolaboracija in državljanska vojna. Se pa ob tej zgodovinopisni reviziji soočamo s težnjami, da bi eno poenostavljeno pripoved zamenjali z drugo, diametralno nasprotno, zreducirano na revolucijo in odpor zoper njo, ki je ravno tako ideološka, le z drugačnim predznakom.
Nerazčiščen odnos do preteklosti, s katero se je treba soočiti v vsej njeni resničnosti, saj je razčiščenje edina pot do katarze in pomiritve, nas hromi na številnih področjih našega skupnega življenja. Vendar to ne pomeni, da moramo imeti vsi enak pogled na dogajanje v drugi svetovni vojni v Sloveniji. Uniformiran pogled v demokratični družbi ni mogoč. Moramo pa imeti soglasje o temeljnih vrednotah, na katerih temeljimo kot narodna skupnost Slovencev. V etičnem smislu zato o dogajanju med drugo svetovno vojno in neposredno po njej ne bi smelo biti sporno, da je bil upor proti okupatorjem upravičen, da sta bila polastitev narodnoosvobodilnega boja s strani komunistične partije in z njo povezani revolucionarni teror neupravičena, da je bil odpor proti temu terorju upravičen in da je bila pri tem oborožena kolaboracija z okupatorjem neupravičena.
Ko torej obsojamo revolucionarno nasilje, ne obsojamo obenem tudi narodnoosvobodilnega upora, ki je navdihujoče dejanje in eden od temeljev naše državnosti. In ko obsojamo kolaboracijo z okupatorjem, prav tako ne obsojamo odpora proti revolucionarnemu nasilju. Ob tem priznavamo načelo osebne odgovornosti vsakega posameznika in pravico vsakega izmed nas do kritične presoje namenov in dejanj na osebni in kolektivni ravni.
Največja tragedija druge svetovne vojne v Sloveniji je bil bratomorni spopad med Slovenci samimi z mnogimi žrtvami na partizanski in nasprotni strani. Soodgovornost in krivdo zanj nosita obe strani. Na obeh straneh so bili storjeni tudi številni zločini. Med njimi po svoji strahovitosti izstopa poboj tisočev domobrancev in civilistov, ki ga je komunistična oblast zakrivila takoj po koncu vojne. Vsak zločin je zavržno dejanje, še zlasti zavržen in v nasprotju s temeljnimi pravnimi in civilizacijskimi načeli pa je zunajsodni množični poboj v času miru. Za zločine ni opravičila. Lahko jih le obžalujemo in poskrbimo za pietetni spomin na žrtve, ki je hkrati opomin vsem nam, da se podobna tragedija ne ponovi nikoli več.
Pravica do groba, ki izhaja iz posvečenosti mrtvih kot ene od pravrednot svetovnega etosa, povezana z zahtevo za rehabilitacijo žrtev medvojnega in povojnega nasilja in popravo krivic, je na samem začetku spravne ideje med Slovenci. Sprva je živela le med poraženci vojne v emigraciji, saj za zmagovalce in odločevalce v komunistični Sloveniji politično in ideološko ni bila sprejemljiva. Spravni diskurz v domovini so odprli šele političnodisidentski in civilnodružbeni glasovi v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja, dokler ni bila narodna sprava leta 1990 splošno prepoznana kot pomembna podlaga za doseganje enotnosti, potrebne za narodno in državno osamosvojitev. Vrhunec tedanjih in sploh vseh dosedanjih spravnih prizadevanj je bila slovesnost v Kočevskem rogu. Bila je dogodek najglobljega pomena, saj so bili z njim v slovensko občestvo prišteti dotlej zamolčani. In bila je dogodek največjega upanja, da je spravo med Slovenci vendarle mogoče doseči.
Intenzivnost spravnih prizadevanj je po osamosvojitvi precej nihala. A najpomembnejše je, da se je začelo, čeprav počasi in z velikimi, pogosto prav nedojemljivimi težavami, s celo vrsto aktivnosti za popravo krivic, ohranjanje spomina in ugotavljanje dejstev. Dolg do mrtvih je bil na takšen način vsaj delno poravnan, čeprav je pot do zaprtja tega poglavja še dolga. Da bi presegli razlike, ki nas razdvajajo, in dosegli družbeno soglasje o temeljnih stvareh našega narodnega bivanja, je predvsem potrebna sprava med živimi. Ob demokratičnem priznavanju ideoloških in političnih razlik med nami je ta mogoča le na etični in s tem na medčloveški ravni. To pomeni, da je naše stališče do zla, ki smo si ga prizadeli kot narod, lahko utemeljeno in opredeljeno le v okviru univerzalnih etičnih vrednot. Rove, izkopane v drugi svetovni vojni, zastavljene pa že veliko prej, bomo lahko presegli le ob nedeljivem pripoznanju teh vrednot in nedvoumnem razlikovanju med dobrimi in zavržnimi dejanji.
S preteklostjo neobremenjeno družbeno sožitje je mogoče doseči le s prizadevanjem za resnico o medvojnih in povojnih dogodkih in z njihovim ocenjevanjem na podlagi občeveljavnih etičnih načel ter s pietetnimi in spominskimi dejanji, ki bodo namenjena vsem padlim, pobitim in umorjenim. Kolikor je le mogoče, moramo popraviti krivice, prenehati z medsebojnimi obtoževanji, izključevanji in instrumentaliziranjem zgodovine ter pri vsem tem spoštovati drugače misleče.
Slovenska akademija znanosti in umetnosti poziva slovensko javnost, še zlasti njen politični del in vse dejavnike javnega življenja, da se tej izjavi pridruži, jo posvoji in deluje v skladu z njo v skrbi za našo skupno prihodnost.«

Državnemu svetu predlagam, da pobudo podpre in jo naslovi na predlagane naslovnike, da bi tako prispeval k umiritvi medsebojni nasprotij in umiritvi razmer v Sloveniji. V tem globalnem svetu smo praktično zanemarljivi, pa se kljub temu še intenzivno prepiramo med seboj. Zakaj ne bi živeli in delovali bolj složno in strpno, bolj razvojno in raziskovalno, na višjem intelektualnem in etičnem nivoju?

Prof. dr. Matjaž Gams

Leave a Reply

Your email address will not be published.