Ta teden smo imeli nekaj komisij in obravnavali med drugim tudi poročilo za radiodifuzijo v Sloveniji in tudi predlog strukture UO IZUM.
IZUM – predlog Državnega sveta je, naj bo sestava UO IZUM taka, da v večji meri podpira znanstveno dejavnost, stroko in avtonomnost. Seveda je bila taka usmeritev zagovarjana in podprta z moje strani in tudi kolegov/kolegic na komisiji.
Radiofuzija je bolj problematična: gre za sistematično zmanjševanje pomena slovenščine, preveliko koncentracijo kapitala itd. Kolikor je bilo neformalno slišati, je večina radijev v lasti istega lastnika. Javno sprašujem: čemu imamo toliko inšpekcij, varuhov itd., ko pa je sedanje stanje nelegalno po obstoječih zakonih, predpisih itd., ko je onemogočena normalna konkurenca? Drugo vprašanje je: zakaj še vedno mlajši glasbeni ustvarjalci nimajo dostopa do medijev? Razlog je v tem, da je njihova “cena” za radio enaka kot cena večjih slovenskih in mednarodnih hitov, zato so bolj uspešni hiti sistemsko vedno na sporedu, od mlajših nedodelanih talentov pa nikoli. Pobuda je, da se sestanemo z delovno ekipo, ki pripravlja nov radiodifuzijski zakon, in jim predlagamo smotrne popravke. Tretje vprašanje je odnos do slovenščine, kjer po direktivi EU moramo dopustiti vsem postajam, da oddajajo v katerem koli jeziku. Me prav zanima, ali bi lahko recimo v Franciji, Nemčiji ali Italiji predvajali slovenski radio? Gre za še eno “bolj papeško od papeža”, ki jo naši uradniki pač uveljavijo v škodo materinskega jezika. Taka vprašanja velja demokratično predebatirati v javnosti in stroki in izpeljati na primeren način, ne pa takole – nedemokratično in skrivno.