V zadnjem casu se je pojavila izrazita potreba po sintezi sicer bogatega, a nepovezanega znanja mnogih disciplin, ki se ukvarjajo s posameznimi ravnmi delovanja mozganov in dusevnosti. Predvsem pa je treba raziskati povezave med fizioloskim in dusevnim. Vprasanju, kateri mozganski procesi ustrezajo katerim dusevnim vsebinam, se sistematicno posveca novonastajajoca multidisciplinarna znanost - kognitivna znanost (znanost o kogniciji, to je spoznavanju, misljenju).
Dusevnost in zavest sta glavno odprto vprasanje znanosti. Nevrofizioloske procese proucujejo naravoslovne, strukture kognitivne in dozivljajske vsebine pa humanisticne vede. Problem zveze oziroma interakcije med fizicnimi in dusevnimi procesi pa je ostal pri specializiranih disciplinah takorekoc nedotaknjen. Pravzaprav so mozgansko-dusevni procesi najverjetneje enotna in celovita stvar, ki pa ima zelo razlicne vidike oziroma jo lahko dojemamo z razlicnih zornih kotov: materialnega in duhovnega ali informacijskega. Kaze, da so mozgani nujni "medij" (materialna podlaga) za dusevne procese, ki pa so procesualna vsebina tega "medija" in so torej nekaj visjega, celovitega (gestaltnega) oziroma organizacijskega (virtualnega).
Kognitivna znanost predstavlja nujno alternativo ostalim specializiranim znanostim, iz katerih sicer crpa gradivo. To so psihologija, racunalnistvo oziroma umetna inteligenca, filozofija, biologija oziroma nevroznanosti, fizika kompleksnih sistemov, antropologija, lingvistika idr. Alternativa je zato, ker njihova spoznanja povezuje na visji in bolj celostni ravni. Sele na tej ravni je mogoce dajati odgovore na tako tezka vprasanja, kot so bistvo cloveka kot mislecega in zavestnega bitja. Drugic pa je alternativa tudi zato, ker niti ena od teh specializiranih konstitutivnih znanosti ne more zaokrozevati svojega dela brez poznavanja narave cloveka.
Razmerje med fizioloskim (materialnim) in dusevnim (nadmaterialnim oziroma virtualnim) je priblizno taksno kot med drzavljani, ki dejansko obstajajo, in drzavo, ki je dogovorjena kolektivna tvorba in obstaja pravzaprav le kot organizirana aktivnost posameznih ljudi. Virtualno pomeni navidezno, ceprav to ne pomeni, da je virtualno manj pomembno ali manj osnovno kot materialno. Saj vemo, da je drzava v praksi bolj pomembna kot posamezniki, ki jih skupnost pogosto zrtvuje za obstoj drzave. Tako tudi virtualni procesi lahko izlocijo tiste zivcne celice (nevrone), ki ne obdelujejo informacij dovolj uspesno in usklajeno. Duh oziroma zavest je torej visok celostni proces, ki obvladuje telo prek zivcnega sistema, ceprav je od telesa tudi neizogibno odvisna. Duh in telo potrebujeta drug drugega, sta nelocljivo prepletena in soodvisna.
Prehod med fizioloskim in dusevnim kognitivna znanost modelira s pomocjo matematicnih modelov nevronskih mrez, ki so zgrajeni po zgledu dejanskih omrezij nevronov in njihovih povezav (sinaps) v mozganih. Notranje dusevne slike nastajajo v nevronski mrezi kot rezultat oblikovanja posebnih organizacij nevronov (nevronskih vzorcev), ki nastanejo kot odgovor na dolocene drazljaje iz okolja. Ti nevronski vzorci delujejo kot t.i. atraktorji - to so nadmaterialne dusevne strukture, ki se hierarhicno nadgrajujejo v visine duha. Za zavest je verjetno potrebna zveza nevronske mreze s se bolj fino kvantno mrezo, ki je ni mogoce lokalizirati samo na mozgane in prinasa duhu torej sirse nadindividualne dimenzije.
Kognitivna znanost lahko s pomocjo nevronskih mrez opisuje, kako se razpoznavajo vidni, slusni in drugi vzorci, kako poteka pomnjenje, pozabljanje, ucenje na osnovi izkusenj, kombiniranje novih znanj s starimi, in kako se dusevne vsebine povezujejo, da nam omogocajo dojemanje sveta in odzivanje nanj. Glede narave zavestnega razumevanja, je se veliko neznank, saj pri tem ne gre le za avtomaticno pomnjenje in odzivanje na podatke (kar nevronske mreze in na tej osnovi zgrajeni racunalniski modeli dobro znajo), temvec za nekaj precej vec. Zakaj barve in zvoke dozivimo tako kot jih? Zakaj se zavedamo sami sebe? Kaj smo? Vsekakor so mreze zelo pomemben korak naprej, vendar je pot se dolga in verjetno neskoncna.
Zavest je na skrajni (morebiti subkvantni) ravni - takrat, ko ni vezana na objekt zavesti (stvar, ki se je zavedamo) - neomejena, neskoncna in v nekem smislu vseobsegajoca. Transcendirane so vse fizikalne omejitve v smislu implicitne ("informacijske") zastopanosti celote v vsakem delu in vseh delov v celoti. Vendar ne smemo iti predalec: Materijo lahko resda zaznavamo le kot predmet zavesti, vendar je ni mogoce idealisticno zreducirati na stanje zavesti ali duha! Materija najverjetneje obstaja tudi neodvisno od zavesti, le da ne vemo, v kaksni obliki je sama zase. Vemo le, kaksna je, ko jo mi zaznavamo. Nas zaznavni fizikalni svet je torej le svet pojavov, kot ga ponujajo nasi mozgani - narava spoznanja tega sveta je predmet kognitivne znanosti.
V Sloveniji smo zaceli dohajati svetovni trend z mednarodno konferenco o zavesti v Mariboru avgusta 1994, s forumoma o kognitivni znanosti maja 1995 in oktobra 1996 v Ljubljani, z okroglo mizo o zavesti na 1. kongresu psihologov oktobra 1995 na Bledu in z ustanovitvijo Drustva za kognitivne znanosti, ki ze ima okoli 60 clanov in 20 opazovalcev (november 1996).
Ostaja zelo veliko konkretnih vprasanj o naravi obicajne cloveske zavesti, saj znamo opisovati le njene (psiholoske) vsebine ali sistemsko-procesualno (fizikalno, nevrolosko) ozadje.
Na koncu nastejmo, na katerih podrocjih kognitivna znanost najbolj napreduje. To so (pogosto racunalni{ko podprte) raziskave spomina, zaznavanja, obdelave informacij v nevronskih mrezah, razpoznavanja vzorcev, abstrahiranja, generaliziranja, optimalnega kodiranja, reprezentiranja in priklica informacij, tvorba vzorcnih sekvenc in vzorcnih oziroma idejnih skupkov ali kategorij, semanticnih ter konceptualnih mrez in naposled misljenja, simbolnega resevanja problemov, sklepanja, tvorbe in razumevanja govora, vse vec pa tudi custvovanja in obcutkov oziroma zavedanja. Na tej osnovi kognitivna znanost izoblikuje sistemske modele kognicije.
Kognitivna znanost odpira moznost dodatnega izkoriscevanja velikih dusevnih in duhovnih potencialov cloveka, s tem pa moznost velikega dviga kakovosti njegovega zivljenja; hkrati pomaga medicini, psihiatriji in informatiki.
Mitja Perus